Klub se je od imena Filmarji poslovil z naslovom mladinskih prvakov, pri katerem so bili nosilci igre mladeniči, ki so se postopoma vključevali v člansko moštvo.
Najbolj slikovito je kanjon Zarica opisal naš znani potopisec Jože Praprotnik. V nadaljevanju je nekaj njegovih misli:
Za pregrado Mavčiče nas vesla ponesejo pod divje in samotne stene še vedno neokrnjenega sveta na pragu gorenjske prestolnice. O tej soteski je pisal Rudolf Badjura, ko je bilo iz vasi Breg še mogoče priti v Kranj po stezi skozi kanjon Save, imenovan Zarica. Danes je v levem bregu, če se peljemo navzgor, še videti sledove utrjene poti.Znani slovenski potopisec je dejal:« Zarica ali Zarta je imenitna savska deber svoje vrste, nekaj sličnega kot Vintgar pri Bledu ali Korana pri Plitvičkih jezerih. Ta tesen se prične dva kilometra nižje od Kranja ob Savi pod vasjo Čirče in neha šele pri umetnem jezeru nad Medvodami.
Na desni strani leži Sorško polje, na drugi strani pa Kranjsko polje, med njima pa se je zarila Sava (zato Zarica) in izprala okrog 50 metrov široko in nad 30 metrov globoko strugo skozi trdo, baje še predledeniško prodno naplavino. Vsa ta, nad 11 kilometrov dolga deber kaže divje romantično lice. 
Iz Save mole silne čeri, ob katerih leže odkrhnjene debele klade skalovja v vodoravnih skladih naložene navpične peči, ki vseskozi spremljajo divje valovečo Savo. Po čereh in stenah teh peči, na nadmorski višini 380 metrov pa rasto prave pečnice, očnice (planike), kakor po naših snežnikih. Neverjetno in lepo. Najzanimivejši del Zarice je med vasmi Jamo in Trbojami ter med Bregom, Hrastjem in Prebačevim, ki nam nudijo velezanimive poglede v globino Save.«
Tako naš navdušeno Badjura daljnega leta 1930, ko še ni bilo pregrade elektrarne Mavčiče, toda nekaj skrivnostno divjega je še ostalo in tisto si je treba ogledati.
Se nadaljuje,…
