Prihaja čas nogometnega mercata – prestopni rok. Čas praznih obljub, ki jih bodo deležni otroci in predvsem starši, in posledično tudi do primerov izsiljenih in nesmiselnih prestopov. O tej temi smo se pogovarjali z vodjo mladinskega razvoja Dejanom Robnikom.
“Opažam vse pogostejši pojav nepremišljenih prestopov mladih nogometašev v druge klube, pogosto na podlagi praznih obljub samozvanih »strokovnjakov« ali t. i. kvazi trenerjev. Gre za posameznike brez pravega znanja, izkušenj in dolgoročne vizije, ki s sladkimi besedami prepričujejo starše, da je prestop edina prava pot za razvoj njihovega otroka”, je dejal Dejan in nadaljeval:
“Resnica je pogosto povsem drugačna. Otroci s temi prenagljenimi odhodi izgubljajo stabilno okolje, podporo domačega kluba, ki jih pozna in jim sledi že od začetka, ter predvsem dolgoročen in premišljen trenažni proces, ki ni osredotočen zgolj na kratkoročne rezultate, temveč na celosten razvoj mladega športnika – kot igralca in kot človeka”.
Iz izkušenj vemo, da se prestopi, ki temeljijo na obljubi o »elitnih treningih«, ambicioznih projektih ipd, v večini primerov izkažejo kot strel v prazno. Takšni premiki namreč redko vodijo do dejanskega napredka. Pogosto se končajo s padcem motivacije, zmedo in na koncu z izgubo ljubezni do nogometa. Tisti, ki na koncu plačajo največjo ceno, so vedno otroci – ki se znajdejo v neznanem okolju, pod pritiskom in brez ustrezne podpore.
“Kot trener se teh igric ne mislim igrati. Na koncu koncev se igramo z otroci, ki uživajo v nogometu in preko njega živijo sanje. Osebno nimam čudežne palice, dajem pa iskreno obljubo, da bom ponudil vse kar je v moji moči in kar moj trenerski repertoar ponuja za napredek otrok in celotne trenerske ekipe. Da bom skupaj z njo mlade igralce vzgajal v zrele igralce in osebnosti.
V nogomet vlagam ogromno in na to sem ponosen. Včasih, ko starši izvajajo prestope na podlagi praznih obljub trenerjev, mi misel uide tudi v smer, da moje delo ni dovolj cenjeno. A to so trenerji, ki namesto, da bi verjeli v svoje delo in razvijali nogometaše, raje prodajajo poceni zgodbe o uspehu in novačijo otroke k prestopu. S trenerji takšnega kova se ne želim primerjati nikdar.
Starši in mladi nogometaši morajo razumeti, da kakovosten razvoj ne temelji na obljubah, temveč na trdem delu, potrpežljivosti, zaupanju v proces in iskrenem sodelovanju s trenerji, ki jim je resnično mar za otrokov napredek. Pravi trener ni tisti, ki najglasneje obljublja, temveč tisti, ki dosledno in strokovno gradi temelje – dan za dnem, leto za letom. Vse kar pričakujem od staršev je, da se pred odločitvijo o prestopu v drug klub vsaj pogovorijo s trenerji, ki so omogočili kvaliteten razvoj njihovega otroka.
Zato apeliram na vse vpletene – ne nasedajte praznim besedam in ne verjemite v čudežne bližnjice. Nogometna pot je maraton, ne šprint. In največja zmaga je otrok, ki kljub vsem izzivom ohrani strast do igre, samozavest in občutek pripadnosti svoji nogometni družini”, zaključuje Dejan.
