Za menoj sta sigurna najtežja dva meseca v vlogi vodje trenerjev od U7 do U13. Takšen je tudi moj
uradni naziv v NK Zarica Kranj. Poleg kritik, napetosti med trenerji in nestrinjanjem med določenimi
skupinami staršev nam jo je pošteno zagodlo tudi vreme. Obilno deževje je onemogočilo normalno
izvedbo treningov in tekem. Vsa čast trenerjem , ki so ne glede na stanje igrišč, treninge kvalitetno
izvedli. Zelo malo odpovedanih treningov in dobra udeležba na treningih je dokaz, da želja obstaja.
Prišlo je tudi do nekaterih nepričakovanih sprememb v sami trenerski strukturi. Vsak trener, že
številčno je zlata vreden za nas. V zelo kratkem času smo bili primorani v določene spremembe, ki
niso bile planirane. Zadeve smo rešili znotraj kluba a hkrati še bolj obremenili določene trenerje.
Vodenje dveh selekcij in z njimi ustvarjati neko lepo nogometno zgodbico ni mačji kašelj. Kritike, ki
letijo predvsem v moji smeri se me niso pretirano dotaknile, ker na vse kar se mi očita imam odgovor.
Moje delo in posvečenost otrokom je moj odgovor na vse tiste, ki mislijo, da vedo o nogometu veliko
več kot jaz. Se strinjam ,da v želji po napredku sprejmem tudi kakšno neposrečeno odločitev a nikoli v
škodo otrok. Zavzemam se za kvalitetnejše delo otrok. Razumem, da se je nekoč pred davnimi leti
drugače treniralo a nogomet se spreminja. Edini način, da ostaneš v igri je , da se prilagodiš
nogometnim spremembam. Nisem žalosten, ko trener, ki ni v stanju spremeniti in nadgraditi svoje
trenersko znanje zapusti klub. Po eni strani sem hvaležen za otroke same , da do tega pride. Starši
vsekakor ne predstavljajo nogometne stroke in se niti ne zavedajo kako močno na otroka vpliva ne
strokovno nogometno delo, po možnosti večletno. Po drugi strani pa ugotavljam, da je tistih pravih,
resnih trenerjev, ki so pripravljeni svoje življenje podrediti delu z otroci vedno manj. Ne podim in
nikoli ne bom podil nikogar iz kluba, ne sestavljam ekipe in se ne vmešavam v samo delo trenerjev. V
zadnjem letu smo močno dvignili delovni proces, ki pa je vsekakor pokazal vse pomanjkljivosti
trenerskega dela z otroci. Ponosen sem , da imam ob vodenju dveh ekip cca. 50 otrok zadovoljnih in
srečnih na treningih. Prepričan sem , da je najpomembnejše naše delo z otroci na terenu. Vsekakor
sta bila to dva meseca, ki sta mi pobrala precej energije. Marsikaj se mi še vedno podi po glavi a
motivacija in želja po kvalitetnem delu me še ni zapustila. Trenerji naj s svojim kvalitetnim delom še
naprej govorijo na igrišču in ne ob njem. Starši ste velika podpora a nikakor ne nogometna stroka.
Dejan Robnik, trener