Časi, ko nas je s svojim znanjem Albert Riera navduševal, učil in premikal naše meje nogometnega razmišljanja, so preteklost. Napočil je čas, da domača stroka stopi na veliko sceno. In tudi je! V velikem sijaju in znanju, ki ga v našem prostoru premalo cenimo. Zoran Zeljković in Aleš Arnol sta pričarala pravo nogometno lekcijo Feđi Dudiću in Federicu Bessoneju. Bravo in Koper sta kluba katera vodijo ljudje iz domačega okolja, ki razumejo in cenijo okolje v katerem delujejo. Če pustimo kopico tujih nogometašev ob strani, je ta zgodba dokaz in opozorilo, da naša stroka nujno potrebuje podporo in in seveda priložnost.
Največji dokaz v preteklosti sta bila Zlatko Zahović in Darko Milanič, ki sta spisala zgodbo, ki jo z ljudmi, ki trenutno vodijo naša največja nogometna kluba lahko le sanjamo. Veliko govoričenja na tiskovnih konferencah in skakanja ob robu igrišča niso merilo trenerske kvalitete. Žalosti me, da naša stroka nima niti desetino te priložnosti, da dokaže svojo kvaliteto. Hvala bogu, da obstajajo klubi kot sta Koper in Bravo, ki bosta vsaj upam prebudila vodstva klubov, da razmislijo o naši Slovenski stroki. Razumeti je treba Viole in Green Dragonse, ki iz tedna v teden poslušajo izgovore in mlatenje prazne slave „strokovnjakov“, ki ne želijo ali ne zmorejo razumeti okolja v katerem delujejo. Mediji zelo hitro na križ pribijejo Slovenskega trenerja, medtem, ko imajo tuji trenerji sumljivih kvalitet in referenc ogromno časa, da dokažejo v “precejšnji meri” svoje neznanje. Tuj kapital in tuji strokovnjaki še zdaleč niso zagotovilo uspeha. Zgodba v Celju je edinstvena in se ji je treba prikloniti. Valerij Kolotilo ni pač kar nekdo. Spisal je zgodbo, prebudil Celje in vsi, ki delujemo v nogometu smo lahko le hvaležni, da ga imamo.
Naš nogomet ne potrebuje “kvazi” tujih strokovnjakov, potrebuje srčne in kvalitetne domače trenerje, ki bodo navijačem pričarali nogomet, ki si ga vsi skupaj zaslužimo. Naš prostor jih nedvomno ima, le priložnost je potrebna. Jo imajo?
Dejan Robnik, trener