Nikoli nisem slovel kot nekdo, ki bi se klanjal trenerjem in bil trenerjev »ljubljenček«. S tem si nikoli nisem zagotovil mesto in status v ekipi. Že res, da je to na neki točki pametno, a se tega nikoli nisem posluževal. Imel sem veliko različnih trenerjev. Vsak izmed njih je imel neke določene kvalitete. Tudi tisti, ki jih rajši ne bi spoznal so mi dali nekaj, kar dandanes lahko izkoristim pri razvoju otrok v smislu nogometa. Predvsem kaj se ne dela!
V določenem obdobju sem bil nogometno tako na tleh, da nisem bil v stanju niti tretje lige spodobno odbrcat. Priključil sem se NK Zarici in mislil, da me bo to veselilo. Temu ni bilo tako. Moje mučenje z žogo me je privedlo do tega, da sem po enem izmed treningu vzel telefon v roke in se že nekako s predsednikom poslovil od igranja nogometa. Takratni predsednik, g. Miro Vodan, me je nekako prepričal naj počakam še kak dan ali dva. In poteza, ki jo je v naslednjih dneh povlekel Miro, je bila za mene odločilna. Trenersko mesto je prevzel g. Janez Zupančič. In kdo bi si mislil, da se ta nekoč velik nogometni ego, tako ranjen, lahko spravi na neko lepo, normalno nogometno pot.
Se vprašate kaj tako posebnega je storil g. Janez Zupančič? Nič! Dovolil mi je biti to kar sem. Dal mi je vodilno vlogo na igrišču (kapetanski trak) in začel sem igrati nogomet. Še bolj pomembno, začel sem uživati, noro uživati. Ni pomembno kaj in kako smo trenirali. Uživali smo, zmagovali in popeljali Zarico v drugo ligo! Bili smo enotni kot nikoli poprej. Najin odnos nikoli ni bil zaigran. Nekoč so skoraj zapele pesti med nama. Še dobro, da niso, ker se verjetno še danes ne bi»sestavil«. G. Janez je bil kot iz jekla in med igranjem na treningih smo to igralci pogosto občutili.
Zakaj to pišem ravno zdaj? Smo v času, ko je nogomet na Gorenjskem resnično v veliki krizi. Pogrešam ljudi, ki živijo za nogomet in ne samo od nogometa, ker le takšni nas lahko izvlečejo iz … Sem človek, ki ne verjame, da se lahko zgodbe posnamejo in obnovijo. Se pa zavedam kako zelo je potrebna energija in vera v uspeh za boljši nogometni jutri. In to energijo, vero, je v moj nogomet prinesel g. Janez Zupančič. Gospod nogomet, in če nekoliko pretiravam, moj »nogometni oče«. Od tega, da več nisem bil sposoben kvaliteno igrati tretjo ligo, do povprečnih predstav v prvi ligi. Samo zaradi tega, ker je nekdo verjel v mene in mi pustil biti to kar sem. Pa smo spet tukaj. Kako zelo so nogometni odnosi podobni oziroma enaki, kot različni odnosi v življenju. Pustite si biti to kar ste in življenje bo lepo!
Dejan Robnik
Foto: Miran Alijagić
