Ko ti je težko, ko imaš slab dan in ne veš kaj bi s sam s sabo, ni boljšega zdravila kot je šport. Pogostokrat slišimo kako imamo občutek, da se čas ustavi, ko so na sporedu največje nogometne poslastice. Čeprav nisem nek velik navijač Reala iz Madrida, še vedno podoživljam tisto pravljico, ki jo letos uprizarjajo v Ligi prvakov. S svojima ekipama U10 in U11 se zelo radi pogovarjamo o tekmah, ki nam, vsem nogometnim zaljubljencem, sprožijo prav posebna čustva, občutke. Kot da smo sami del tega spektakla. Pa saj v neki mini mini meri smo del tega mozaika nogometne umetnosti. Najbolj me veseli, da so moji nogometaši začeli živeti NOGOMET. Ne smem reči, da ni napredka tudi v strogo nogometnem smislu (tehničnem, taktičnem), a tisto, kar me najbolj veseli, je ta iskrena sreča, veselje, ki ga otroci doživjajo na tekmah in treningih.
To je poslanstvo za katerega smo trenerji ustvarjeni – pomagati in usmeriti mlade nogometaše, da sprejmejo nogomet kot pomemben del njihovega odraščanja in življenja. Brez pomoči staršev seveda to ni mogoče. Starši verjemite mi, da je vredno. Šele takrat, ko boste starši sprejeli, da je pametno nogomet vključiti v njihovo odraščanje, šele takrat bo zgodba mogoča. Ne ambicija po bogastvu, materialnih dobrinah ampak želja, strast, pripadnost vsemu temu kar ti nogomet lahko da. Slava, denar, dobri avtomobili so nič v primerjavi z ljubeznijo, veseljem, srečo in tekmovanjem s svojimi vrstniki … Ko osvojijo te vrednote, ki jih je z nogometom lažje osvojiti, je pravo bogastvo že osvojeno.
Moja osebna zmaga je ta, da mojega starejšega sina ni več potrebno zvleči na trening in da pogosto, ne boste verjeli, trenerju (očetu) pomaga pripraviti igrišče za trening. Že res, da ne premore talenta kot sem ga sam in da ravno Messi ne bo. Je pa z mojo pomočjo prišel do tega, da ta prelepi šport nogomet, sprejme kot del njegovega odraščanja. Moj cilj je jasen. Čim večje število otrok, ki jih treniram prepričati, da je nogomet lahko vse to kar govorim. Glede na to, kako se otroci redno udeležujejo nogometnih aktivnosti in s kakšno željo in strastjo upoštevajo vse kar jim je naloženo, se mi zdi, da sem na pravi poti.
Zaključna misel, ki se nanaša na starše in je seveda tudi nekoliko provokativna: “Ne namenjajte preveč časa ambicijam, kako postati vrhunski rekreativni športnik, če vrhunski nikoli nisi bil. Namenite rajši del svojega časa zato, da otrok sprejme šport (nogomet) kot del njegovega odraščanja, mladosti, življenja. In vsi skupaj bomo živeli srečno do konca svojih športnih dni.” Trener in igralec, Dejan Robnik
