Konec tedna se zaključuje zimski prestopni rok, v slovenskem mladinskem nogometu in tu je tudi naš klub, se vsako prestopno obdobje ponavlja ista zgodba. Ne zaradi otrok, ampak zaradi odraslih. Otroci, stari 11, 12, 13, 14 let, šoloobvezni, še brez oblikovane osebnosti, se danes ponujajo t.i.večjim klubom, kot da gre za gotov produkt. Ne zato, ker bi to potrebovali. Ne zato, ker bi bili na to pripravljeni. Ampak največkrat zato, ker nekdo doma verjame, da ima novega Benjamina.
Problem ni ambicija. Ambicija je zdrava. Problem je slepa ambicija brez znanja, potrpežljivosti in odgovornosti. Ko starš začne razmišljati kot menedžer, otrok pa postane del projekta. Ko se razvoj zamenja za bližnjico, ki pa jih preverjeno NI. Ko pripadnost, delo in skrb postanejo nepomembni v primerjavi z nalepko “večji klub” v stilu naslova filmske uspešnice “gremo mi (po svoje) na boljše”.
Redko kdo se pri tem vpraša:
– Je moj otrok psihološko pripravljen na večjo konkurenco?
– Kaj pomeni selitev, socialno okolje, kamor spada šolsko okolje z vrstniki, samozavest?
– Kaj se zgodi, če tam ne uspe?
Ker o tem se ne govori. O tem, koliko otrok po prezgodnjih prestopih “izgine”. Koliko jih izgubi veselje. Koliko jih nosi občutek, da so razočarali starše. Koliko jih pri 17,18 letih ne igra več nogometa in ne razumejo več, zakaj so ga sploh začeli.
Klubi, ki delajo sistematično, strokovno in celostno, danes pogosto niso več partnerji, ampak ovira. Ovira na poti do “nekaj več”. Pa čeprav skrbijo za trening, šolo, vzgojo, odnose, razvoj človeka, ne samo nogometaša.
Objava intervjuja ne bo in ni napad. Je ogledalo. Ogledalo staršem, ki mislijo, da govorimo o drugih. Ogledalo okolju, ki je pozabilo, da je otrok najprej otrok in šele potem nogometaš.
Z vodjo nogometne šole Dejanom Robnikom se nismo pogovarjali o lepih zgodbah. Govorili smo o resnici. Tisti, ki boli. Tisti, ki je ne moreš preskočiti s prestopom.
NK Kranj