Je res najpomembnejše, da premagaš ekipo iz sosednje vasi? No, vsekakor je pomembno za kakšno nogometno šank debato v smislu, naši so pa vaše »nabili«. Prepogosto se srečujem pri delu z najmlajšimi s pomembnostjo končnega rezultata. Čeprav pri eni izmed selekcij rezultatov ne beležimo, imam občutek, da vsi okoli mene vedo kakšen je bil rezultat in se včasih prav nasmejim, ko sem kot trener eden redkih, ki rezultata ne poznam.
Kaj pa je rezultat dela z najmlajšimi?! Sam sem mnenja, da je v prvi vrsti njihov nogometni razvoj, ki temelji na redu in disciplini. Rezultat trenerskega dela je za mene vsekakor iz otrok izvleči vse tisto najboljše. Vzbuditi v njih strast in željo po napredku, učenju novih nogometnih ali življenjskih veščin. Kot trener pedagog se moraš zavedati, da si lahko otrokom tudi vzor in da bodo sledili tvojim idejam le če jim boš pokazal, da ti je mar za nekaj več, ne samo za rezultat. Seveda bi vsi trenerji, predvsem tisti, ki so žogo resno brcali le na šolskih dvoriščih, želeli postati novi Pepi, Joseji, Carloti ipd. Vendar zelo dvomim, da je to možno preko vodenja ekip najmlajših selekcij po vsej gorenjski. Zavedam se, da precejšen odstotek otrok, ki jih vodim/o ne bodo postali slavni nogometaši. Prav vsi pa lahko s pomočjo nogometa in treningov izoblikujejo svoj karakter, vrednote do te mere, da bodo v življenju uspešni tako ali drugače.
Uvedel sem marsikatero novost v moj trenažni proces, ki nima veliko povezave z nogometom. Ali pač.. Pomesti domačo garderobo, pomesti garderobo, ko igramo v gosteh. Namesto treninga poprijeti za šolske učbenike, opraviti zgodnji jutranji trening pred šolo.. In rezultat? Otroci uživajo in so srečni. V zadnjem času so celo sami pobudniki za vse te aktivnosti.
Na socialnih omrežjih klubi objavljajo kako so njihovi najmlajši slavili z rezultatom 3:1, ki sicer ni nikjer zabeležen. To je totalno zgrešeno. Ekipa, ki me je pred kratkim zasluženo premagala, ker je bila enostavno boljša se je veselila tako, da je žalila mojo ekipo, moj klub. To so vse žalostne in resnične zgodbe gorenjskega-šank trenerskega vodenja ekip. Sam počnem ogromno napak, a vrednota kot je spoštovanje je odlika mojih fantov in mojega načina dela. Rezultatsko je moja ekipa U12 dokaj neuspešna, je pa spoštljiva, polna volje in strasti do nogometa in vseh vrednot, ki v življenju resnično štejejo. Napredujemo kot ekipa in tudi posameznikom se pozna določen napredek. Ni pa v športu, nogometu, nič samoumevnega in zadeve ne gre izboljšati čez noč. Pred kratkim je starosta gorenjskega nogometa, trener najmlajših gospod Stojan Humar dejal: dragi trenerji vsak otrok šteje in za vsakega se je potrebno boriti in potruditi, da bo ostal v nogometu in se razvijal na vseh področjih!!!
Moji otroci, moja ekipa živi nogomet! Ja prav ste prebrali. Živiš lahko za nogomet tudi, če ga samo opazuješ kot navijač. Ko pa si del neke zgodbe, neke ekipe in treniraš tako zavzeto kot moji ekipi, potem nogomet živiš. Vztrajal bom pri mojem načinu dela, poskušal se bom še izboljšati, nikakor pa ne bom spremenil moje filozofije. Nogomet je za vse otroke in vsi bodo od nogometa v življenju nekaj imeli oziroma postali.
Trener Dejan Robnik