Tista »prava« družina je samo ena in je sveta! Potem pa imamo cel kup družin, ki to so ali niso. V nogometnem svetu je zelo pogosto omenjana nogometna družina. Predvsem klubi, ki bi radi umetno pokazali javnosti, da dihajo kot eno pogosto uporabljajo to besedno zvezo. Prednjačijo klubi, ki nimajo navijačev, staršev, prijateljev, tradicije in niti otrok, ki bi čutili do kluba pripadnost v tej meri, da bi se lahko tretirali kot nogometna družina. Četudi gre za prvoligaški klub, ki lahko le v primeru podarjanja vstopnic zasede 100 sedežev na stadionu. V zadnjih letih sem se v klubu naučil kako zelo je pomembno splesti iskrene odnose tako z otroci kot njihovimi starši. Predvsem pa je pomembno, da kljub temu ostaneš zvest trdemu in poštenemu delu z mladino. Ni ga starša pa naj si bo še tako zahteven, ki ne bi cenil trenerja, ki se je pripravljen žrtvovati z delom za njihovega otroka. Nekoč sem bil mnenja, da s starši ne smeš sklepati prijateljstev.
Mogoče to drži za velike klube, kjer je rezultat edino merilo uspešnosti. Še vedno trdim, da je delo na prvem mestu in , da neka distanca mora obstajati. Pogosto prebiram o težavah na relaciji starši-učitelji-trenerji. Meni je uspelo to kar se mnogim zdi znanstvena fantastika. Odnosi so iskreni, ni poseganja v moje trenersko delo in hkrati imam to čast, da izven nogometa s starši lahko sproščeno pokramljam, se nasmejim določenim prigodam a hkrati ohranjam svojo avtoriteto, ki je pomembna pri delu z mladimi nogometaši. Ne samo, da podpirajo otroke na vseh tekmah, podpirajo tudi mene osebno in seveda moje članske sotrpine na tekmah, pa naj si igramo v ŠP Zarica ali v Mirnu proti NK Adriji.
Dejan Robnik, trener
