Smo v obdobju, ko v šoli iz vseh strani pritiskajo za pridobivanje še zadnjih ocen. To je čas, ko moramo tudi trenerji stopiti korak nazaj in omogočiti otrokom dovolj časa, da poskrbijo za svoje ocene. Sam sem zagovornik, da količina treniranja ne sme biti izgovor za šolsko neuspešnost. Vsi pa smo samo ljudje in pogosto grešimo. Tudi odrasli se znajdemo v situacijah, ko sem nam časovno zalomi in rešujemo zadeve
v zadnjem hipu. Otroci – naši nogometaši šele pridobivajo izkušnje in je nemogoče pričakovati, da ne bodo grešili tako kot grešimo mi. Pa smo odrasli kajne?! Kot trenerju in staršu, ki se spopada s podobnimi težavami kot ostali, ne ostane nič drugega kot vzpodbuda, ki jo otroci v takšnih trenutkih potrebujejo. To ni čas obsojanja ampak čas, ko je potrebno vložiti veliko truda in volje. V samem procesu treninga in tekem se zelo pozna, da so nogometaši obremenjeni z ocenami, ki jih čakajo. Prepričan sem, da bi bil tudi kakšen trening manj v tem času zaključevanja ocen dobrodošel. V mojem
trenažnem procesu ima šola že od samega začetka pomembno mesto in posledično temu smo v tem tednu ponovno sedli za mizo. Zavihali smo rokave in odprli učbenike ter delovne zvezke. Opazil sem, da delo v skupinah prinaša večjo produktivnost. V šolah bi bilo vredno razmisliti o podobnem načinu učenja. Skupinsko delo razvija že skoraj pozabljeno »vrednoto« pomoči drug drugemu. Moja želja niso najboljše ocene, moja želja je dvigniti odnos nogometašev do šole in njenih obveznosti. Ko sem že pred časom razglabljal o sodelovanju šole in kluba, sem žal naletel na gluha ušesa. Odločil sem se, da tukaj javno pozovem šole k sodelovanju za dobro naših otrok, odličnih športnikov . Čas bi bil, da se usedemo za isto mizo in prisluhnemo ideji, ki bi lahko spremila odnos nogometašev do šole.
Z resnim trenerskim delom sem si izboril avtoriteto in spoštovanje mladih nogometašev do te mere, da so kljub pogostim treningom pripravljeni izboljšati odnos tudi na ostalih področjih. Ni pomembno samo, da urimo nogometne veščine ampak, da s pomočjo nogometa ustvarjamo super ljudi. Moji nogometaši poleg treningov izdelujejo plakate, pišejo spise, se učijo in najpomembnejše, dokazujejo, da imajo v sebi tisto nekaj več. Tisto kar te naredi velikega. OŠ Orehek, OŠ Stane Žagar, OŠ Jakob Aljaž, OŠ Matija Čop, ponujam vam roko in način s katerim bomo vsi pridobili in otrokom omogočili, da postanejo tisto nekaj več. Brez strahu. Starši, ki so(smo) prepogosto tarča kritik idejo 100% podpirajo. Res je, da ni veliko trenerjev, ki bi si naložili tako breme. A na žalost ali srečo sem eden izmed teh. Mar mi je za svoje otroke, svoje nogometaše, vaše učence. Zelo sem ponosen in srečen, ko mi določene profesorice ali profesorji izrazijo podporo. Vem, da vas je ogromno, ki vam ni vseeno za naše bisere. Le malo časa in korak je potreben. Tudi tukaj vas lahko razbremenim in bom kot večni športnik naredil tisoč korakov, če bo potrebno. Na vas pa je, da podprete idejo in odprete vrata nogometnim trenerjem katerim je mar!!!
Vodja NŠ Zarica Kranj
Dejan Robnik
P.s. nogomet lahko piše prečudovite zgodbe tudi v šolskih učilnicah.
Upam ,da vam bodo odprli vrata sodelovanja. Ko bi bli vsi ùčitelji kot vi ali vsaj 3/4 takih, pa bi blo v šolo boljši uspeh učencev in manj iskanja pozornosti z neumnostmi. Bravo. Ne obupajte