Dejan, v okviru razpisa razvojnega programa za mlade nogometaše si bil s strani NZS pod okriljem nogometnega kluba izbran za promotorja in sicer za obdobje treh let. Je po nekaj mesecih že lahko mogoče ocenjevati zastavljen projekt?
Moram priznati, da so določeni premiki že vidni. Vsekakor pa bo potreben nekoliko daljši čas za oceno projekta v katerem se nahajamo. Učni načrt je vrhunsko sestavljen a le, če ga bomo trenerji maksimalno izpolnjevali. V tem primeru sem prepričan, da bo do napredka prišlo. Z dosedanjim potekom in delom naših trenerjev pa lahko rečem, da sem zadovoljen.
Kako bi opisal poklic trenerja in kaj je njihovo poslanstvo?
Trenerstvo zahteva celotnega človeka. Bližnjic v našem poslu ni. Če želimo dobro in kvalitetno razvijati otroke-nogometaše, potem ne vidim načina kot le, da svoje delo opravljaš profesionalno, s polno strasti in občutka. In ravno zato naše delo tretiram kot poslanstvo in ne kot poklic.
V našem klubu si zadolžen za stroko, ki že vrsto let po številčnosti mladih nogometašev potrjuje odlično organiziranost. Vse prevečkrat pa je opaziti prevelika pričakovanja staršev, ki se že pri najmlajših selekcijah na podlagi rezultatov odločajo za prestopanja otrok med klubi. Kakšen je tvoj vidik na vzporednico razvoja mladih nogometašev in rezultatov?
Sem pristaš razvoja in na gorenjskem celo nek začetnik vpeljevanja takega načina razmišljanja. Seveda je rezultat pomemben a ne za vsako ceno in predvsem ne na škodo otrok, ki se razvijajo a ne tako hitro, da bi z njimi lahko dosegali najboljše rezultate v najmlajših selekcijah. Razvoj je dolgotrajen proces, ki se ne zgodi čez noč.
V množici ponudb oziroma vabil na nogometne turnirje, ki jih klub prejema, se je težko odločati o primernosti udeležbe. Vemo, da imaš glede tega že dolgo mnenje, ki se v precejšnjem delu razlikuje od ostalih deležnikov vpetih v tovrstne akcije, tu mislim na klube, starše..?
Otroci turnirje obožujejo in prav je tako. Moramo pa paziti, da teh turnirjev ni preveč. Bolj pomemben je trenažni proces. Turnirji so zame neka popestritev in pridobivanje izkušenj, ustvarjanje spominov in krepitev timskega duha. Turnirji prepogosto vzpodbujajo neko negativno tekmovalnost, ki na koncu lahko prinese več skrbi kot koristi. Trenerji smo tukaj odgovorni, da te zadeve ohranimo v nekih mejah normale in tudi podučimo starše o pomenu udeležbe na samih turnirjih.
Kje se v največji meri čuti pritisk na dosežke otrok in kako bi odgovoril v bran mladih nogometašev v razvoju.
Z dobrim delom pridejo tudi boljši rezultati. S tem pa posledično apetiti otrok in staršev narastejo. Vsi bi vse čez noč. V trenutku se pozabi, da si dolgo razvijal in kvalitetno treniral, da si dvignil svoj nivo nogometa. Potrebno je ostati skromen in ponižen ter se osredotočati na delo. Ne prehitevajmo dogodkov. Vse je stvar pristopa in odnosa. Tako kot v življenju je tudi v nogometu.
V sami igri se že v rosnih letih oblikujejo igralna mesta. Kdaj je po tvojem mnenju čas, da se mlad nogometaš začne spogledovati z zanj najprimernejšo igralno pozicijo?
Težko bi rekel kdaj je pravi čas za določitev primarne pozicije mladega nogometaša. Marsikdo je pri članih zamenjal igralni položaj in ustvaril lepo zgodbo. Bi pa trenerje opozoril, da otrokom omogočijo čim večje število novih izkušenj na različnih igralnih položajih.
Velikokrat govorimo o talentih, v mislih se nam pred očmi vrtijo svetovne zvezde. Kakšno je tvoje mnenje glede t.i. talentov in mladih nogometašev pripravljenih delati po strokovnem načrtu?
Ko nekoga javno označiš za talenta, mu nehote lahko storiš tudi krivico. S tem lahko mlademu nogometašu naložiš preveliko breme. Raje bi se osredotočil na trud in voljo , ki jo otroci kažejo na treningih. Premalokrat nagradimo oz. pohvalimo trud. Na koncu odnos, trud, volja premaga talent.
Morava se dotakniti tudi t.i. novačenja otrok že v rosno mladih letih. Kakšen je tvoj pogled na včasih res zaskrbljujoča dejanja športnih delavcev v nogometu, ki preko vseh mogočih mehanizmov želijo pričarati odličnost in superiornost dela, kamor jih vabijo?
Kot sem že omenil, preveliki apetiti in ambicije staršev ter posledično prodajanje megle trenerjev, ki se ne zavedajo kakšno škodi lahko povzročijo otroku, ki se prehitro brez razlogov odloči zamenjati svoje varno okolje in ga odpeljejo v neznano. Otroci še niso tako zreli, da bi lahko sami odločali kdaj so prerasli okvirje klubov.
Dejan, v tvojih zrelih letih si še vedno aktiven igralec in kapetan našega kluba s katerim si pred leti tvoril izjemno generacijo, ki je tri leta nastopala tudi v 2.SNL. S svojimi igrami in fizično pripravljenostjo še vedno navdušuješ, cilj je vrnitev v tekmovanje pod okrilje NZS. Kako ti to uspeva?
Vedno sem rad za vzor mlajšim in to je možno le če skrbim za svoje telo. Pri skoraj 40ih svoje telo že kar dobro poznam in se zavedam, da če želim kolikor toliko dobro zastopati našo ekipo si ne smem privoščiti, da se polenim. Vsakodnevna športna aktivnost je moj način življenja. Ne razmišljam še o popolnem koncu nogometne kariere, ker dokler mi igranje nogometa osrečuje in mi zdravje to omogoča, potem ne vidim razloga zakaj ne bi še vedno pomagal članski ekipi.
Hvala za pogovor in srečno v nadaljevanju prvenstva!