Kaj si želimo? Za koga in na kakšen način?
Izkušnje nogometaša. Igranje v prvi, drugi in tretji ligi, igranje za vse reprezentančne selekcije, so del mojega nogometnega sveta. Vse te izkušnje so mi vsekakor bile v pomoč pri sestavljanju in vodenju treningov od selekcij U9 do članov na amaterskem nivoju. A šele večletno delo v nogometu z najmlašimi mi je odprlo oči in razširilo določena nogometna obzorja. Kako zagotoviti otrokom kvaliteten trening in odraščanje ob nogometu.
Trenerji si vse preveč vzamemo na »izi« in to delo oziroma poslanstvo jemljemo kot nek dodaten vir zaslužka. Takšen način ni pravi in na dolgi rok pride do zasičenosti in pogostega obupavanja nad otroki. Problem pa ni v otrocih temveč v trenerjih, ki so si zadeve začrtali nekoliko drugače. Pri trenerskem poslu se srečujemo z veliko več pastmi kot sem se srečeval sam v vlogi nogometaša. Zavedati se je treba, da otroke lahko »kupimo« le z resnim in zavzetim pristopom do dela. Na vsakem koraku smo dolžni predstavljati vzor v pravem pomenu besede.
Z letošnjo sezono smo s pomočjo NZS vpeljali nogometni učni načrt s katerim želimo izboljšati razvoj najmlajših nogometašev. Kot vodja omenjenega programa sem zadolžen, da se učnemu načrtu sledi v popolnosti. Za nekatere naše trenerje, ki so vedno vestno opravljali svoje delo, je to kar precejšnja sprememba. Omeniti velja, da se naši trenerji trudijo in hvala bogu so spremembo sprejeli, in le upam lahko, da v takšen način dela tudi verjamejo.
In kaj je tisto na kar moramo trenerji biti osredotočeni in dajati poudarek? Vsekakor so to otroci in njihova želja po napredku. Vsi si želimo biti zmagovalci, mar ne? Kruta realnost pa je, da rezultati krojijo našo uspešnost. Seveda so tudi porazi del našega odraščanja in predvsem naših reakcij po neuspehu. In ponovno smo pri razvoju. Če želimo obrniti našo rezultatsko krivuljo navzgor je edini pravi način dobro delo! V zadnjem času je tanka linija med razvojem in rezultatom. Nikakor se ne slepim in ne iščem izgovora ob porazu. Vedno sem bil tekmovalen in rad zmagoval! Kdo pa ni, kajne? Pri otrocih je vedno rezultat na prvem mestu. Rezultat nas sam po sebi ne sme zavesti. Trenerji se moramo zavedati, da rezultat na tekmi lahko prineseta eden ali dva igralca, ki izstopata v svoji starostni kategoriji zaradi določenih sposobnosti (fizičnih ali tehničnih) a to nujno ne pomeni, da delamo dobro.
In kaj je še tisto, kar moje oči vidijo kot spornega dejavnika našega dobrega dela? Odnos s starši! Naše poslanstvo ni, da animiramo starše in se v preveliki meri posvečamo temu, da bodo starši za nas našli dobro besedo. Vsi želimo, da imamo lep spoštljiv odnos s starši otrok katere treniramo. A tukaj se mora naša zgodba končati. Dolžni smo kvalitetno trenirati z ekipo in ne razmišljati kako bomo vsem staršem ustregli, da se bomo imeli »fino in fajn«.
Zakaj sem omenil to besedno zvezo fino in fajn? Marsikateri trenerji se imajo fino in fajn s starši in otroci, a to iz mojih izkušenj prepogosto vodi v treninge, ki so fino in fajn nekvalitetni.
Želja po razvoju in dobro delo je tisto, kar si vsi skupaj želimo. Čas je, da zavihamo rokave in pokažemo iz kakšnega testa smo trenerji!
Dejan Robnik
