Zakaj vztrajam?

Razmišljanja Dejana robnika

Od kje motivacija, želja, strast?

Pisal bom o vsem, pa v bistvu o ničemer, če tega nimaš v sebi in ne vidiš nogometa kot del sebe. V klubu opravljam trenersko delo pri treh selekcijah U10, U11 in člani. Če sem bil v preteklosti mnogokrat krtitičen do nogometnega dela z otroci in navsezadnje tudi do njihovega odnosa do nogometa, sem bil v prejšnjem vikendu priča povsem drugi zgodbi. Moji ekipi otrok sta me s svojim pristopom na tekmah in zagnanostjo na treningih tako zelo navdušili, da je potem razočaranje, ki je sledilo na članski tekmi še toliko bolj bolelo. In to ravno v trenutku, ko sem začutil, da moje delo z najmlajšimi končno kaže nek napredek v smislu dojemanja nogometa kot resnično pomemben del njihovega otroštva in razvoja kot takega. Bolj kot sem rigorozen in strog, bolj otroci sledijo in kažejo večjo željo po napredku.

Od kje motivacija, želja, strast? 
Od kje motivacija, želja, strast? 

Člani pa kot bi pihal veter enkrat v eno smer, spet drugič v drugo. Ne morem jim očitati ne-treniranja, poštenosti a njihova motivacija in želja sta premalokrat izraženi na igrišču. Vsa ta pomanjkanja najpomembnejših elementov se kažejo v trenutnih rezultatih, ki so pod nivojem kluba kot je Zarica. In potem sem tukaj jaz trener-igralec, ki si vsako tekmo želim zmagati, dosegati zadetke, asistence … Ne pomaga, če imaš v ekipi igralce, ki so na vrhuncu svoje športne poti igrali za Maribor, Celje, Domžale, Triglav, … Če ni želje, motivacije, strasti po dokazovanju, predvsem samemu sebi v končni fazi, se nam zgodi Kondor …. Veliko ljudi me sprašuje čemu igrati v gorenjski ligi in kje najdem vso to motivacijo, željo?! Odgovor je preprost. Rad imam nogomet in igral ga bom dokler bo vsaka tekma bodisi s Poletom, Kondorjem ali Bitnjami, v meni povečala srčni utrip! To nima nikakršne povezave s kvaliteto in leti. Dokazujem se predvsem samemu sebi. Kar sem odigral na resnejših nivojih sem odigral, to mi je jasno! Ne razumem in ne želim pa sprejeti, da nekdo trenira nogomet kar tako, brez želje in brez cilja.

Moj zaključek vsega tega je, da bom dokler bo ŽELJA TAKŠNA KOT JE, vztrajal še nekaj časa in čeprav je bila moja jubilejna 100. tekma za Zarico zelo žalostna si upam staviti, da bom odigral še kar nekaj tekem za svojo Zarico, ki mi je pomagala povrniti strast do nogometa. Je pa res, da vedno, ko se iščeš kot človek, nogometaš, potrebuješ nekoga, ki te prebudi iz določene melanholičnosti. Starši, sinova, partnerka so me kot človeka. V nogometnem prebujenju pa dve osebi, Miro Vodan in moj nogometni oče Jane Zupančič. Verjamem v svoje soigralce, ki so znali pokazati že veliko več. Da bi bilo teh nihanj veliko manj se moramo trenerji še močneje zavedati, kako pomembno je nogometno usmerjanje in treniranje najmlajših.

Trener-igralec, Dejan Robnik

One thought on “Zakaj vztrajam?

  1. robert says:

    Vse, ki spremljate nogomet pozivam, da si članek preberete dvakrat, trikrat, če je potrebno deset ali večkrat. Ravno v tem članku je razodeta skrivnost uspeha, privrženosti neki sredini, ne nazadnje žogi, in še mnogo, mnogo več. Roba, hvala za zapisano

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja