Kapetan slovenske reprezentance v Zarici

Njegovo prijaznost in iskrenost cenijo vsi in je vzorčni primer lepo vzgojenega človeka. Igralec, ki je novembra lani vknjižil stoti reprezentančni nastop. Tekmo več ima le Boštjan Cesar, njegov prijatelj s katerim sta tudi poslovna partnerja, saj imata v  Ljubljani športni center Baza. Pravi, da bo reprezentanci pomagal, dokler se bo dobro počutil in prejemal vabila selektorja. Ni mu težko, da zaradi reprezentance prepotuje 3000 kilometrov …. To je Bojan Jokić!

Bojan Jokić, Dejan Božičič in Darjan Curanović skupaj v Športnem parku Zarica
Bojan z mladimi nogometaši v družbi Matjaža, Igorja in Stojana, ki že vrsto le animira najmlajše v nogometnih krožkih.

In ni mu težko po napornih sezonah obiskati mlade nogometaše, ki obiskujejo otroško nogometno šolo, jih pozdraviti in nagraditi. To je Bojan Jokić!

Mama je rekla najprej šola, nato tujina

Je tudi primer, kako mlad igralec postopoma gradi kariero. V šestnajstem letu je iz našega kluba prestopil v Triglav in kmalu debitiral v članskem moštvu, ki je takrat nastopalo v 2.SNL. Lovci na talente so ga hitro opazili, ga kot mladoletnega vabili v tujino, a mama je odločno rekla ne, dokler ne konča srednje šole, saj je obiskoval nogometni razred športne gimnazije v Šiški. Namesto tujine je leta 2005 je sprejel ponudbo Gorice, kar je bila najboljša možna izbira. Gorica je bila najboljša v Sloveniji s tremi zaporednimi naslovi državnega prvaka, domači trener Pavel Pinni pa je ves čas prepoznavno uveljavljal številne slovenske mlade igralce (Komac, Kokot, Birsa, Burgić, Šuler…).

Vzpon je bil bliskovit, saj je po zgolj pol leta v prvi slovenski ligi že pri 19 letih debitiral v reprezentanci – 28. februarja 2006 na prijateljski tekmi na Cipru pod vodstvom selektorja Braneta Oblaka in z zmago z 1:0. »V sobi sva bila skupaj z Birso. Komaj sva čakala tekmo, obenem pa naju je bilo strah, kako bo. Igral sem na levi strani v zvezni vrsti. To ni bil moj primarni položaj. Tekel sem neumorno, da me niso mogli ustaviti. Ustavil sem se šele, ko sem bil zamenjan,« je spomine obujal Bojan, ki je tudi v klubih igral skupaj z Birso, kjer sta drug drugemu odpirala vrata. Veže ju izjemno prijateljstvo.

Tudi če bi igrali dva dni, nas Rusi ne bi premagali

Zvezdnik ruske reprezentance Andrej Aršavin je bil ob Bojanu malo viden in povsem nemočen

Spomni se skoraj vsake tekme v reprezentanci. Njegova najboljša je bila povratna v dodatnih kvalifikacijah za svetovno prvenstvo 2010 v Južni Afriki, ko je Slovenija v Mariboru premagala Rusijo z 1:0 in se uvrstila na mundial. Tedaj je iz igre povsem izločil prvega zvezdnika Rusije Andreja Aršavina, ki ga je naredil nevidnega in živčnega. »To je bil čaroben večer z zadetkom Dedića. Uspeli smo, ker je vsa ekipa verjela v zmago,« pravi Bojan, ki je bil tedaj član izjemno trdne obrambe. V vseh kvalifikacija je prejela le štiri gole.

Zanj je značilno, da je vedno ekipni igralec. To je povezano tudi z njegovim igralnim položajem na levem boku. »Na svojem položaju ne odločam tekem, lahko pa s svojimi izkušnjami zelo pomagam. Zlasti mladim, tudi na področju psihologije. Najpomembneje je, da smo prava ekipa in si med seboj pomagamo,« pravi Bojan, ki je v karieri nastopal za osem klubov. Načrtuje, da bo kariero sklenil v Rusiji v sedanjem klubu Ufa. Nogometno kariero je Bojan izkoristil tudi za učenje jezikov, saj je to njegova strast. Tako se je je naučil jezika vsake države, v kateri je igral. Je pravi poliglot, saj govori sedem jezikov: slovensko, angleško, francosko, italijansko, špansko, rusko in srbohrvaško. To je Bojan Jokić!

 

 
 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja